Bolezen je krik užaljene duše. Človek zboli, kadar duša ne dobiva več tistega, kar ji pripada

Vzroki bolezni

Človek raje umre, kot da bi se spremenil

Strah pred spremembo je trdovraten in ovira napredek. »Takšen/na pač sem. Kaj morem zato?« In ta stavek naj bi bil opravičilo, v resnici pa je samoobtožba tistih, ki so se vdali in se navadili biti to, kar so bili in kar so in ne sprejemajo življenja kot priložnosti, da bi se nenehno izboljševali.

Največji vpliv na naše telo imajo naša prepričanja, Zato, kdor se hoče pomladiti in ozdraveti, mora spremeniti staro, ustaljeno miselnost, kajti telo je sestavljeno iz energij in informacij, ne pa iz trdnih snovi.

Pričnite svoje telo doživljati kot tok življenjske energije, preobrazbe in inteligence in kmalu boste opazili, da se pomlajujete.

Za dobro zdravje naj bi namenili pol dela telesu, pol pa duševnemu razvoju. Vse skupaj pa naj se osredotoča na dihanje. Telo zavestno sledi umu, zato vsaka umska sprememba vpliva na telesno spremembo.

Psihosomatski vzorci bolezni

Bolezen in bolečina sta posledica hoje po napačni poti.

Meridian srca je povezan z radostjo.

Meridian jeter z jezo.

Meridian pljuč z žalostjo.

Meridianželodca s skrbjo.

Trebušne težave so povezane z grozo, strahom pred novim in nezmožnostjo sprejemanja novega.

Splošna bolehnost kaže na potrebo po duševnem počitku.

Kronične bolezni kažejo zavračanje sprememb, strah pred prihodnostjo in pomanjkanje občutka varnosti.

Težave s kostmi in okostjem so posledica miselnih pritiskov in napetosti.

Težave s kožo so posledica pomanjkanja življenjske radosti.

Prenizek krvni tlak je posledica pomanjkanja ljubezni v otroštvu, previsok krvni tlak pa posledica dolgotrajnega nerešenega čustvenega problema.

Zlatenica (hepatitis) je odpor, strah, jeza, sovraštvo, obsojanje sebe in drugih.

Jetra so sedež sovraštva in besa.

Žolčni kamen nastane zaradi zagrenjenosti, obsojanja in pretiranega ponosa.

Težave z dihanjem imajo ljudje, ki se bojijo polno živeti in zavračajo življenje.

Kašelj je izraz želje, da bi nas ljudje  opazili.

Pljučnica je obup, utrujenost od življenja.

Prehlad je ozko razmišljanje in želja po umiku.

Revmatizem je posledica občutka žrtve, pomanjkanja ljubezni, kronična zagrenjenost in zamera.

Rak je huda duševna rana, dolgotrajna zamera, globoka skrivnost ali žalost in gojenje sovražnih čustev.

Težave s srcem se pojavijo zaradi dolgotrajnih čustvenih težav, pomanjkanja radosti, zakrknjenega srca.

Gangrena se razvije kot posledica utapljanja radosti s strupenimi mislimi.

Težave s koleni so trmast ego in nesposobnost, da bi se upognili, neprožnost, nepopustljivost.

Glavobol je samomalovaževanje, samokritičnost.

Težave z grlom, če se ne znaš postaviti sam zase, potlačena jeza, zadušena ustvarjalnost.

Zlata žila – preobremenjenost, strah pred skrajnimi roki, jeza na preteklost, bojazen pred opuščanjem.

Spolna nemoč je čudovit primer duševnega stanja na telesnega – kljubovanje prejšnji partnerki, strah pred materjo, občutek krivde, družbena prepričanja.

Sivi lasje so posledica stresa in vere v pritisk in napetost.

Živčnost se pojavi zaradi strahu, naglice, zaskrbljenosti, nezaupanja do življenja.

Že antični zdravniki so ve­deli, da se telo človeka z razrvano dušo nagiba k zbolevanju. Zato so tudi imeli ideal: Zdrav duh v zdravem telesu. Še bolj so se tega zavedali tudi celo za današnje predstave nena­vadno psihosomatsko ozaveščeni zdravniki zgodnjega novega veka, kakršna sta bila Nostradamus in Paracelsus.

Psihosomatska medicina se je začela s priznava­njem pomembnega deleža psihičnih značilnosti pri sedmih telesnih bole­znih. Dandanašnji pa je že kar ve­liko zdravnikov, ki jim je jasno, da sleherni bolezni botrujejo duševne obremenitve. Akademska medicina sicer prodiranju holističnega po­gleda nudi veliko odporov, pred­vsem zaradi strahu po izgubi svojih pozicij. Vendar je ta strah odveč, saj razumevanje vloge spiritualnih slepot in čustvenih zavor v nastanku bolezni ne nadomešča klasične me­dicine, ampak jo na smiseln način dopolnjuje. Dandanes vse bolj zori pogled, da so vse veje medicine med seboj komplementarne, ne pa alternativne.

Bistveno izhodišče holistične me­dicine je to, da nikoli ni bolno samo telo, ampak je bolan cel člo­vek, nemški pisatelj Peter Altenberg je zapisal: »Bolezen je krik užaljene duše. Človek zboli, kadar duša ne dobiva več tistega, kar ji pripada.«

Motnje v telesnem delova­nju se začnejo takrat, kadar človek ne obvlada razvojnih izzivov na du­ševni, torej mentalno – emocionalni ravni, ter začne izrivati bolečino in napetost, ki pri tem nastajata, v nezavedno, z drugo besedo v telo. Telo je odlagališče nedokončanih življenjskih nalog, ki jim v določe­nih trenutkih nismo ali pa nismo hoteli biti dorasli. Dosledno neza­vednih problemov torej ni, saj se telesnih težav prej ali slej še kako zavemo, le njihovega pravega po­mena več ne vemo.

Vsak bolezenski simptom ima svoje sporočilo

Psihosomatika odkriva tipične nerazrešene doživljajske vzorce, ki so privedli do posameznih telesnih simptomov. Vsak telesni sistem je namreč simbolično povezan s speci­fičnimi vrednostnimi ideali, prav tako specifičnimi miselnimi vzorci in naposled njim ustreznimi čustve­nimi odzivi. Vsak bolezenski sindrom ima namreč svoje izredno sporočilo, o katerem zgolj govor o stresu ne pove popol­noma nič. O simbolični povezavi govorimo zato, ker je za zdravljenje že dovolj uporabna. Dejansko pa je zveza med človekovimi vrednota­mi, zamislimi in čustvenimi odzivi ter telesnimi sindromi ne samo simbolična, ampak energijsko-vzročna, kar je vedela že klasična kitajska medicina.

Vsi vemo, da so čustva osnovni energizator, zato je razumljivo, da imajo odkloni na tem področju usoden vpliv na tele­sno dogajanje. Poskus odpravljanja samega fizičnega simptoma zato še ne zdravi bolezni, saj je motnja več nivojska. Simptom se bo ponovil ali preobrazil v podobno obliko, vse dokler ne bomo korigirali ču­stvene odzivnosti. To pa bo trajno mogoče samo, če spoznamo tudi napačna stališča in lažne ideale, ki so botrovali čustvenemu nemiru, ter jih spremenimo.

Bolezen je opozorilo

Bolezen torej ni nekoristen po­jav, ampak opozorilo, da tudi s človekovo duhovno, mentalno in emocionalno integriteto nekaj ni v redu. Zato je temeljni aksiom holi­stične medicine navidez paradoksni stavek: Bolezen je poskus ozdrav­ljenja. Fizični simptomi v tej per­spektivi kažejo, da je človek bole­zen pogojil sam, s tem da je njegov miselni in čustveni odnos do stvar­nosti neustrezen. Holistična medi­cina vsekakor govori o tem, da je za trajno ozdravljenje neke telesne motnje potrebno povečati razume­vanje in sprejemanje avtentičnih življenjskih principov, kar z drugo besedo pomeni, da mora človek imeti odgovoren odnos do vseh ravni svojega bitja, če hoče biti tudi samo telesno zdrav.

Nobena bolezen torej ni na­ključna, ampak jo je človek zakrivil z zamujanjem potrebne rasti proti povezanosti in skladju svojega bitja. Človek je vedno odgovoren za svoje zdravstveno stanje, ker je njegov kreator z vsemi svojimi ideali, na­meni, zamislimi in predsodki, privrženostmi in strahovi. Zato velja razumeva­nje psihosomatskih vzorcev jemati kot spodbudo in izziv, ne pa kot pokazatelj človekovih napak, za­radi katerih se bolnik lahko duševno še bolj obremeni.

Razumevanje psihosomatskega vzorca je neizogibni del pravega in celostnega zdravljenja, saj akadem­ska medicina s svojimi sredstvi zdravi le telesne posledice motenj na globljih ravneh bitja, torej vrednostnih, miselnih in čustvenih kon­fliktov, pa ne. Bolnik se bo trajno pozdra­vil samo, če mu uspe preseči doživ­ljajske blokade, ki so ga naposled tudi fizično prizadele. Akademska medicina ni odveč, ni pa tudi zado­sti. Odprava telesnih simptomov sama zase, nepovezana z globljimi vidiki bolezni, je lahko ne samo nekoristna, ampak celo škodljiva, ker ustvarja lažni videz, da je s človekom potem vse v redu. Po­meni nekaj podobnega, kot če v avtomobilu odklopiš kontrolno luč­ko, če se motor pregreva. Treba je nekaj storiti s hladilnim sistemom ali mazanjem, ne pa zgolj ukiniti opozorilni signal. Bolezenski sim­ptomi, tako telesni kot čustveni, so vedno signal, da s človekovo širšo obravnavo realnosti nekaj ni v re­du. Ostajati na ravni simptoma, po­meni ne zavedati se njegovega smi­sla. Simptom ni bistvo bolezni, sim­ptom je le signal motnje v celem človeku, na vseh njegovih pojavnih ravneh.

V prihod­nosti, upajmo, bo del specialistične zdravniške izobrazbe tudi poznava­nje psihosomatskih vzorcev, ki so tipični za bolezni, ki jih specialna medicinska panoga obravnava. Po­šiljanje pacientov, ki imajo katero od deklariranih psihosomatskih bo­lezni, k psihiatru, kar se včasih dogaja zdaj, ni najbolj posrečena rešitev, saj se tako vzpostavlja dvotirnost obravnave. Zdravnik somatik naj bi sam poznal integralno problematiko bolezni, torej njene karakterne, nazorske, familiarno-miljejske, čustvene in situacijske predhodnike. Ve­denje je premalo, osveščanje na­mreč pomeni tudi motiv za spre­membo.