ADHD

Hiperaktivni otrok – kaj je sindrom ADHD

Zadnja leta se vse več govori o hiperaktivnosti otrok. Nekateri menijo, da starši s hiperaktivnostjo zgolj opravičujejo slabše šolske dosežke ali neprimerno vedenje otroka. Starši navadno otroka opisujejo kot zelo zvedavega in polnega energije. Večina nas pa je mnenja, da preveč otrok dobi to diagnozo in da zdravniki prehitro predpišejo zdravila za nadzorovanje vedenja.

Sindrom ADHD pomeni, da ima otrok težave s pozornostjo in da je pretirano motorično dejaven. Takšni otroci se v šoli srečujejo s številnimi težavami. Pesti jih nemir, slabši nadzor gibov in motoričnih spretnosti , kratkotrajna pozornost in impulzivnost, vse to pa vpliva na učenje ter čustveno in družbeno prilagajanje okolju. Učitelji poročajo, da takšni otroci naloge samo površno preletijo, da niso dovolj pozorni na podrobnosti, da se moteče vedejo, da ne dokončajo domačih nalog in da zaostajajo pri navezovanju stikov z vrstniki.

Če veste, da doma ni hudih prepirov ali moreče tišine zaradi nesoglasij med partnerjema ali morda hujše socialne stiske, je treba zajeti širši spekter možnih vzrokov.

Kot navajajo številni pedagogi, so nasilne risanke in računalniške igrice, ki sicer zamotijo otroka, neustrezne za razvoj socialnega čuta in ustvarjalnosti. Elektronski mediji so hitri, ponujajo barvite vsebine, a ne zahtevajo vložka s strani otroka, kakor na primer risanje ali branje knjige.

Pa vendar temu ni kriva slaba vzgoja

Seveda vsak nekoliko živahnejši, nemirnejši otrok še nima hiperkinetične motnje. Toda ljudje, ki niso seznanjeni s to problematiko, za težavnost otroka po krivici krivijo starše, učitelje, socialen status, …

Kljub temu, da dejansko gre za motnjo, o kateri je na področju duševnega zdravja otrok in mladostnikov na voljo največ strokovnih raziskav ima naša družba na tem področju še velike predsodke. Prav zaradi tega je skrb vzbujajoče, da se starši in otroci v svojem osnovnem okolju še vedno srečujejo s kopico težav. S pravočasnim ukrepanjem je namreč možno otroku omogočiti, da zadovoljivo obvlada vsakodnevne dejavnosti in delo v šoli. Večina teh otrok je namreč normalno inteligentnih, nekateri so celo nadpovprečni!

Poleg šolskega okolja na uspešnost otrokove vključitve v družbo v največji meri vpliva njegovo domače okolje. Pri delu z nemirnim otrokom starše nemalokrat zajamejo občutja vzgojne nemoči in celo občutka krivde. Izkušnje kažejo, da je ljubeča družina, ki otroku nudi potrebno podporo, pomemben varovalni dejavnik psihosocialnega razvoja nemirnega otroka, saj doživlja le-ta v šolskem okolju nemalo neuspehov, sporov, nerazumevanja in čustvenih stisk.

Strokovnjaki priporočajo, da starši otroka spodbujajo k razvijanju interesov, ki so zanj vir veselja in kjer lahko doživlja uspeh, kar ugodno vpliva na njegovo samopodobo. Pomembno je tudi, da je domače okolje dobro strukturirano in za otroka predvidljivo. Potrpežljivo, a dosledno postavljanje mej ugodno vpliva na zmanjševanje otrokovega notranjega nemira. Do otroka naj bodo odrasli pozitivno naravnani. Spodbujajo naj njegovo ustvarjalnost in komunikativnost ter cenijo lastnosti, kot sta neposrednost in iznajdljivost.